Programiranje percepcije ...

Od zibelke...

Preden začnete brati ta članek, bi bilo dobro ugotoviti, zakaj je zaznava glavna tarča »gospodarjev v sencah«, zato si preberite članka »Kaj če je načrt depopulacije le prikrita potreba po nadaljnjem trpljenju in smrti« in » Zaznavna prevara".

1. stopnja programiranja – starši

Čeprav je težko priznati, so prvi manipulatorji zaznavanja starši, pa tudi vsi, ki smo z otrokom v obdobju njegovega odraščanja v rednem stiku.

Seveda večina tega ne počne zavestno, ampak zato, ker so sami šli skozi isti proces programiranja in prevzeli lažen občutek realnosti, saj verjamejo, da je prava. Sprejeli so njegovo različico življenja, njega samega, možnosti in vsa njegova pravila o tem, kako delati in ne, kako se smeti in ne smeti obnašati, ter nanje pritiskajo, da se prilagodijo.

Starši večinoma ne želijo, da bi bili njihovi otroci drugačni, ker ponižno sedijo v zaznavnem in vedenjskem zaporu, sestavljenem iz vprašanj, kot sta: »Kaj si bodo mislili sosedje?« in »Kaj bo rekel učitelj?« Na takšna vprašanja zavestno odgovarjajo. "Oh, vseeno mi je", ampak za programiranega konformista je to svetoskrunstvo.

Otroci se iz programa staršev hitro naučijo, da se je lažje prilagoditi kot iti svojo pot, kar odločilno vpliva na njihovo nadaljnjo življenjsko pot. Namesto da bi jih starši pustili, da se razvijajo po svoje, svoje otroke navadno oblikujejo.

Starševsko programiranje je le del zaznavne prevare, ki jo podpirata država in vera. Državni nadzor nad otroki spodkopava vpliv in odločanje staršev, kar je preko vse močnejšega socialnega inženiringa povezano z razpadom družin. To omogoča popoln državni nadzor nad otroštvom in programiranje zaznave že od zgodnjega otroštva.

2. faza programiranja – šole

Druga faza vseživljenjskega programiranja se začne, ko na sceno stopi državna subverzija percepcije – ko otroci vstopijo v šolski sistem. Čeprav mnogi menijo, da tam poteka »izobraževanje«, je bolj primerno reči, da tam poteka programiranje. Že Albert Einstein je rekel: "Edina stvar, ki mi preprečuje učenje, je moja izobrazba".

Ena najmočnejših oblik programiranja je poznavanje. Ko nekaj postane znano – "stvari, kakršne so" – zaobide zavestni um brez nadaljnje razprave ali spraševanja. Postane subliminalno in se izgubi v podzavesti kot refleksno stanje sprejemanja. Kar je vsajeno pod pragom budnega zavedanja, kasneje prodre v zavestni um v obliki misli "to se mi je zgodilo". Večina ljudi jemlje državno izobraževanje v celotnem obdobju odraščanja otroka kot nekaj samoumevnega, kar je le izraz podzavestnega sprejemanja in ne spraševanja. In morali bi dvomiti o vsem.

Če bi želeli vsiliti skoraj popolno metodo oblikovanja odraslih, ki razmišljajo in dojemajo na način, ki je skladen z vašimi načrti, bi naleteli na današnjo mašinerijo indoktrinacije pod krinko "izobraževanja".

Ena od posledic zgodnjega programiranja, doma ali v šoli, je, da je otrok umaknjen iz ZDAJ in ujet v dojemanje preteklosti in prihodnosti ter začne sesti v šolske klopi, medtem ko »pooblaščena« oseba državnega zaznavnega programa jim pove, kdaj morajo priti, oditi, kdaj lahko govorijo in celo kdaj lahko gredo na stranišče.

Preostanek otroštva do najstniških let in pozneje jim pet dni na teden strežejo vladno različico vsega, nato pa jih na izpitih testirajo, da bi ugotovili, kako globoko so vsrkali program. Bolj kot ga absorbirajo, sprejmejo in reciklirajo na izpitu, bolj so "uspešni", "pametnejši" in "bistrejši".

Namen te lažne vzgoje je, da postane edini cilj vera v tisto, kar ustreza Sistemu, hkrati pa zatre vsak potencial ali talent, ki ga Sistem ne želi ali ne potrebuje (na primer svobodna misel).

Torej, ko upravljate percepcijo, upravljate tudi realnost.

John D. Rockefeller, ameriški naftni, bančni in farmacevtski tajkun ter utelešenje »gospoda v senci«, je na začetku 20. stoletja ustanovil American Board of General Education in nekoč dejal: »Nočem naroda. mislecev, hočem narod delavcev«. Z drugimi besedami, v svojem stroju želim narod nepremišljujočih zobnikov, da lahko otroke, polne navdušenja in potenciala, spremenim v avtomate, ki bodo naredili vse, kar jim rečem.

Leva in desna stran možganov

Izvajalci Programa ne želijo, da bi kdorkoli iz ciljne populacije imel sposobnost dovolj inteligentnega in prepričljivega govora in pisanja, ker se bojijo, da bi lahko kdo razkrinkal Sistem, na kateri koli ravni. Prav tako nočejo pesnikov, umetnikov, slikarjev, glasbenikov drugih ustvarjalnih ljudi, na katere redno vpliva ustvarjalna desna hemisfera možganov.

Zahvaljujoč "izobražnemu" programiranju so zaznave leve možganske polovice povezane z glavno znanostjo, politiko, ekonomijo, podjetništvom, medicino in mediji.

Ljudje, ki izgubijo sposobnost uporabe desne strani možganov, na kar sistem naravno kaže, imajo zožen razpon pozornosti, saj je točka pozornosti leve strani možganov ozko usmerjena na podrobnosti, desna stran vidi širšo sliko. Levi del možganov je torej znanje o delih, medtem ko je desni del znanje o celoti. Z drugimi besedami, pri takšnem načinu delovanja morda ne boste nikoli vedeli, da ste v gozdu, čeprav vidite drevo.

»Izobraževanje« je namenjeno ustvarjanju ujetnikov levega dela možganov, zaznavno ujetega v kraljestvo pogosto nepomembnih podrobnosti na račun absolutno ključnega konteksta desnega dela možganov. Intelektualne teme uvajamo že v predšolsko okolje, da že od malih nog spodbudimo levo stran možganov, da premaga desno, čas za aktivatorja domišljije (desno stran) pa se vse bolj zmanjšuje - igra , ki ji čas vedno bolj krade obilna porcija domačih nalog.

Vse to se naredi za zatiranje ustvarjalnega potenciala in spreminjanje otrok v računalniške ume, ki jih programira država pod nadzorom elite. Ne glede na čas, ki ostane po šoli in domačih nalogah, se vse več porabi za tehnologijo za manipulacijo uma: pametne telefone in video igre.

Tako je ustvarjalnost zadušena na račun intelekta, saj »mojstri sence« ne želijo, da bi se razvil potencial brezmejnega zavedanja, ki bi lahko spregledal njihovo igro. Intelektualci (znanstveniki, zdravniki, politiki, bankirji, direktorji, akademiki, novinarji...) so produkt Sistema in so prepričani v svojo nadvlado, čeprav sploh ne razumejo sveta, za katerega mislijo, da so ga intelektualno razumeli. Gledajo, a ne vidijo in poslušajo, a ne slišijo, ker je tudi leva stran možganov zapor zaznavanja. Častiti in se klanjati izključno intelektu pomeni častiti in se klanjati lastnemu suženjstvu.

David Icke ("Vse, kar morate vedeti, da vam nihče ni povedal")

Komentarji 0